Včasih si privoščim pico... - Adrian Gomboc, JK Z dežele Sankaku
27.12.2011
Adrian ob svojih nastopih na OFEM v Trabzonu ni kazal čustev veselja ali jeze. Nekdanji soboški judoist se je v kategoriji do 60 kg prebil do finala, v katerem pa se je ujel v zanko Izraelca Alexa Raskopina in šele takrat smo lahko na njegovem obrazu zaznali znamenja jeze.
Tri mesece po Turčiji je v domačih ligaških tekmovanjih prestopil v višjo kategorijo in po vrsti odpravil vse nasprotnike, tudi člane. Takratnih dogodkov se je spomnil z nasmehom: »Nekaj dni sem bil jezen. Šele nato sem dojel, da je bila moja uvrstitev v finale lep dosežek. Izraelca bi lahko premagal, kot sem ga že na uvodnih tekmah. Dosežki med kadeti še nič ne pomenijo, so samo dobra popotnica. Do članov je še dolga pot,« je povedal judoist, ki bo v novi sezoni že med mladinci, člansko DP pa bo zanj prvo večje tekmovanje v novi sezoni.
»V domači ligi sem nastopal do 66 kg. Dobil sem vse boje, v enem pa je bil tekmec Marcel Ognjenovič, skoraj veteran, izenačen. Ključna je bila kondicija, če bi jo imel nasprotnik, bi zmagal. Sam sem zbijal težo in nisem bil v dobri koži.«
Premagal si tudi Mohoroviča.
»Imel sem srečo, naredil je napako. Imel sem 62 kg in bil sem zadovoljen, da sem se enakovredno boril s tako izkušenim tekmovalcem. Januarja, ko bom mladinec, se bom dokončno odločil za kategorijo. Vsekakor pa želim prihodnje leto izpolniti normo za mladinsko evropsko in svetovno prvenstvo, na katerem si želim medalje. Težko bo, ker je veliko dobrih mladincev. Na domačih blazinah sta v kategoriji do 66 kg močna predvsem brata Kuralt in Tim Kovačič. Pri članih je močan Matjaž Terbovc, ki je včasih moj partner pri vadbi.«
V Trabzonu si bil zelo resnoben.
»Pri judu je vse v glavi. Seveda je pomembna fizična priprava, vendar menim, da je 75 odstotkov uspeha na tekmi odvisno od psihe, od priprave na nasprotnika. Že preden stopiš na blazino, je treba boj podoživeti, treba se je zbrati za vse mete. O vsem tem sem začel razmišljati prvo leto, ko sem začel obiskovati večja kadetska tekmovanja,« je o vizualizaciji povedal Adrian, ki ga je v Turčiji navdušilo veličastno odprtje tekmovanja in 25.000 gledalcev.
Si v novem klubu zadovoljen?
»Zelo. In s šolo tudi. Del vadbe v klubu občasno namenjamo tudi vajam, ki naj bi preprečevale poškodbe. Pa tudi sicer trenerji razumejo, da včasih zaradi drobnih poškodb judoist ne more vaditi na polno. Takrat vadi, kar lahko. Na I. gimnaziji v Celju sva z Ajo Gačnik Zupan v istem letniku. Sošolci so zelo zavzeti športniki,« pravi judoist, ki mu je blizu misel na študij na Fakulteti za šport.
V Celju si bil najprej v dijaškem domu.
»Po prvem letniku sem ga zapustil. Tam se ni bilo mogoče spočiti. Veliko je bilo ponočevanja, za tako življenje pa nisem imel ne časa ne volje.«
S čim si krajšaš dolgčas?
»Za kakšne konjičke nimam časa. Ko mi ni treba ničesar početi, počivam. Rad imam računalniške igrice, sicer pa sem ljubitelj geografije, rad potujem. Zanimam se za športno prehrano. Vem, da je pomembna zdrava prehrana, zato po hitri prehrani ne posegam, tudi zato, ker moram paziti na težo. Že kakšnih pet dni pred tekmo se začne dieta, takrat na jedilniku prevladuje sadje, brez sokov, saj so polni sladkorja. Sicer pa je za žejo najboljša voda. Sam si pripravim zajtrk, nato pa je topel obrok v šoli. Po treningu pride prav kaj lahkega, zvečer pa tako ni priporočljivo veliko jesti. Sadje je še najboljše. Pico si privoščim zelo redko.«
avtor: Niko Slana
foto: Niko Slana
