V majski številki ŠM sem svoje razmišljanje naslovil: Vprašanja, ki zanimajo še koga. Bolj kot o vsebini prispevka sem se kasneje spraševal o naslovu. Čeprav so me nekdanji kolegi na zadnjem atletskem tekmovanju trepljali po rami in mi dali vedeti, da berejo moje prispevke, sam nisem tako optimistično razpoložen, čeprav sem optimist. Morda bi moral biti sestavek v 156. Številki ŠM nasloviti: Koga pa sploh to zanima?
Tokrat bi rad na kratko povedal nekaj o svojem doživljanju konca šolskega leta. Kljub temu da smo bili s svojimi športnimi ekipami razmeroma uspešni, sem se na koncu šolskega leta počutil povsem izpraznjenega. Ne vem sicer, kaj bi se moralo med letom še zgoditi, a ob dobro opravljenem delu bi najbrž moral prevladati občutek zadovoljstva. Menim, da vsi, ki dobro delajo, a ne občutijo zadoščenja, ostanejo s svojimi občutki osamljeni. Zadoščenje pa ne pomeni samo denar ali potrdilo, da je bilo vse dobro opravljeno, pač pa neko splošno pozitivno ozračje, ki daje slutiti, da nekaj pomeni tudi delo v telovadnici, na tekmovanjih, na športnih dnevih, v šolah v naravi. Povprečen športni pedagog, ki opravlja svoje delo s srcem, ima za delovno obveznost dela čez glavo. A navadno se mora poganjati za priznanimi urami in jih vleči iz klobuka, pri tem pa mu nabijajo še občutek slabe vesti. Pa saj je tako najbrž tudi pri drugih predmetih.
Spominjam se nekega obdobja, za katerega upam, da ga ni več, ko smo še poznali člen v pravilniku o učni obveznosti, ki se je glasil: In ostalo delo … Za nekoga je to pomenilo neizmerno število ur na tekmovanjih in pripravi nanje, za druge pa »racionalni« pristop – nekaj tekmovanj v letu in nič več. Tudi v mojih takratnih časih so bili ljudje, ki so naredili samo toliko kot je bilo nujno potrebno. To pa je lahko za koga tudi žalitev, saj menim, da ura za vse teče enako.
Menim, da bi moralo priti na našem področju do korenitih sprememb, saj vse posamične spremembe ne bodo spremenile splošnega stanja. Analize tega področja so velika redkost. Bolj ali manj nas obveščajo o stvareh, ki jih razumejo tudi ljudje, ki niso z našega področja (pomanjkanje gibanja, računalniki, televizija, preobremenjenost v šoli, debelost). Koga pa briga, da se športni pedagogi soočajo s tem, da je športna vzgoja na lestvici priljubljenosti krepko padla? Interes otrok za tekmovanja je znamenje, da ni vse v redu.
Športni pedagog na šoli je preveč dragocen, da bi opravljal njegovo delo nekdo, ki otrok ne pozna. Ali z drugimi besedami: ne razumem, da ob vsem tem vedenju, kako pomembni so gibanje, šport, športna vzgoja itd., ni dovolj ur za polno zaposlitev športnega pedagoga. Še zmeraj čakam, da bom znova kje prebral resnico, da je do 5. Razreda osnovne šole opraviti večino dela in da je vse drugo samo dopolnilo.
Na koncu še misel za moje prijatelje športne pedagoge. Ob vsem, s čimer se soočate, nikoli ne pozabite na svojo osebno rast. Najti morate čas zase in za druženje zunaj šole, da vam morda kdaj kasneje ne bo žal. Sam odhajam te dni na prijetno druženje s prijatelji iz pevskega zbora, ki smo ga ustanovili davnega leta 1968 v kasarni JLA Staneta Žagarja v Kranju. Dokaz, da prijateljstva trajajo, da pa jih je treba gojiti. Morda je treba to misel sporočati tudi učencem. In še: ko se odpravljate na počitnice, bodite, v nasprotju z menoj, s svojim dobro opravljenim delom zadovoljni.