Tako je bilo vse do lani, ko je DARS, v zameno za premik travnatega vzletišča za nekaj stopinj, postavil asfaltno stezo. Vse niti upravljanja z letališčem je prevzel JGZ ALC Lesce (Javni gospodarski zavod ALC), ki ga je postavila Občina Radovljica. Klub, ki je bil polovico stoletja gonilo celotne športne dejavnosti in je dal pilotske temelje množici prometnih pilotov, so odrinili na stranski tir - tako temeljito, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo klubska dejavnost povsem zamrla. JGZ ALC je namreč blokiral prizadevanja kluba, da bi se dokopal do svojih letal in izpeljal letalsko sezono. To mu do 1. septembra, ko se letošnja jadralska sezona že skoraj končuje, ni uspelo. Letala, ki so jih člani pridobili s svojim delom v Železarni in s plačevanjem letenja, so ostala zaklenjena v hangarju, neregistrirana, na njih se nabira prah, nihče se jih letos sploh ni dotaknil, Boris Žorž, eden najboljših slovenskih jadralcev pa si je letalo moral sposoditi na Ptuju. Več kot sto jadralcev, pretežno mladih ljudi, ki so v svoje letalsko izobraževanje iz izpopolnjevanje vložili veliko denarja in časa, so bili letos ob letenje. Letalske licence se podaljšuje na dve leti in če se bo to stanje nadaljevalo še v prihodnji sezoni, bo večina izgubila svoja dovoljenja. Vsi člani AK ALC Lesce so v začetku leta plačali članarino in pač vse, kar je potrebno, da bi lahko sedli v klubska letala. Prihodnje leto bodo seveda razmislili, če bodo še ostali v klubu, ki jim, po zaslugi JGZ ALC Lesce, ne nudi ničesar, razen občutka slabe volje. Nekaj se jih bo zagotovo preselilo v druga jadralska okolja, večina pa bo najbrž prenehala leteti in žlahtna tradicija AK ALC Lesce se bo tako leta 2011 končala. Po najbolj sramotni poti.

In kaj bo JGZ ALC naredil z jadralnimi in motornimi letali? Morda bo šel po stopinjah tragično odmirajočega AK Ljubljana, ki že dolgo, leto za letom, razprodaja letala in s tem ohranja pri življenju navidezno strukturo kluba (tako so nedavno za 8000 evrov prodali jadralno letalo cirrus standard), morda bo skušal najti za letala in hangar, ki je potreben obnove, a ga brez sredstev, ki prihajajo od jadralnega letenja, ne bo mogoče obnoviti, tujega upravljavca in z njimi vsako leto iztržil nekaj denarja za plače. Morda pa jih bodo celo vrnili klubovcem, a ob zaslepljenosti, ki zdaj vlada v JGZ ALC Lesce, ta izbira nima veliko možnosti.

Ne bomo se spuščali v podrobnosti napačnega razmišljanja klubovcev, ki so, po lastni neumnosti, na občino prepisali lastništvo večine jadralnih letal, niti v logiko JGZ ALC Lesce, da bodo zdaj, ko so dobili asfaltno stezo, obogateli z letalskimi šolami in pristojbinami za pristajanje – tudi jadralnih letal. Nedavno so celo zaprli del bencinske črpalke, češ, da nima vseh dovoljenj za obratovanje in čeprav je vsa ta leta teklo vse brez zastojev. Občina je na čelo JGZ ALC postavila človeka, ki še do včeraj ni vedel o letalstvu skoraj ničesar, ki se mu ne sanja, kako deluje letalski šport, kakšna so načela letalske solidarnosti, ki se še rodil ni, ko je Tanhofer v Lescah že snemal Klempa (1957), pa čeprav se lahko trka po prsih, da je prvi človek domačega plezalskega kluba in da je sodeloval pri razvoju Elanovih prirezanih smuči. Razumljiva so njegova prizadevanja, da se v klubu ne bi nič dogajalo, saj je letenje najbolj varno, če so letala za zaklenjenimi vrati in če se JGZ ALC Lesce z letalsko dejavnostjo sploh ne ukvarja. Tako direktor nima nikakršne odgovornosti, saj je vsa dejavnost v rokah pogodbenikov, JGZ ALC Lesce pa pobira samo pristojbine za uporabo steze.

S stezo se v prihodnjih nekaj letih res ne more zgoditi nič pretresljivega, razen če bo kakšno letalo pomotoma povozilo rolkarja, ki bo prezgodaj prišel nanjo. Direktor JGZ namreč želi narediti svetovno inovacijo in letalsko stezo preobraziti v javno površino, ko bo po neki uri dostopna rolkarjem, kolesarjem, sprehajalcem. Za kaj takega v letalskem svetu še nismo slišali, to se ne dogaja na nobenem letališču, izjema je morda tisto v Cortini d Ampezzo, ki so ga zgradili za potrebe zimskih olimpijskih iger leta 1956 in kjer je zdaj veliko parkirišče. Parking je zanesljivo bolj donosen od delujočega majhnega letališča, brez športne dejavnosti. Ampak, Radovljica nikoli ne bo Cortina …

A pustimo ob strani letalsko plat problema in razmišljanje JGZ ALC Lesce in županstva v Radovljici. Zaradi podobnega razmišljanja je iz Zgoše pri Begunjah zbežal tudi Seaway in podjetna brata Jakopin, ki sta raje usmerila izdelavo velikih jadrnic v Tržič (Monfalcone) in zdaj zaposlujeta nekaj sto ljudi. Izpostaviti želimo nekaj drugega – kolikor vemo, bo radovljiški župan kmalu navaden državljan, ki bo hodil po ulicah svojega zaselka in se bo srečeval z množico mladih in malo manj mladih, ki jim je s svojim neetičnim ravnanjem odvzel možnost delovanja v dejavnosti, ki so jo počeli vse življenje, v dejavnosti, ki so jo gojili že rodovi v tej regiji. S svojo desno roko, direktorjem JGZ ALC Lesce, bosta tako lahko bolj ali manj osamljena pila kavo za svojo mizo na terasi v letališki restavraciji, kjer zagotovo ne bosta več srečala nobenega klubovca. Ti na letališče ne zahajajo več, ker tam nimajo kaj početi. Ampak, kako jim bosta pogledala v oči na drugih javnih mestih? Temu se ne bosta mogla izogniti in zaman se bosta izgovarjala drug na drugega, oba pa na neke neumne prepise.